Etna - 5 dni gorskega kolesarjenja (oktober 2014)

Objave vaših foto in video poročil iz opravljenih kolesarskih tur

Etna - 5 dni gorskega kolesarjenja (oktober 2014)

OdgovorNapisal/-a jadrang » 08 Nov 2014 21:33

Spodaj je sicer kar dolg tekst glede kolesarjenja na Etni. Kdor nima volje brati vsega, lahko pogleda le fotografije (jih je več kot 100) in začetni ter končni del, kjer je nekaj več podatkov.

Foto (če se gleda na slide show, bi morali biti vidni tudi komentarji k fotografiji): https://plus.google.com/u/0/11158966781 ... 6535141153



Leta 2001 sem bil na Etni. Ko sem videl teren, sem si reke „Enkrat moram priti s kolesom“. Potem so leta pač šla mimo, vmes se je zgodilo veliko zadev, letos pa se je slučajno vse poklapalo in padla je odločitev, da se gre. Iskanje pajdašev ni obrodilo prav veliko uspeha, tako da sva ostala v dveh. Jaz in sodelavec – tisti, ki se v nadaljevanju pojavlja kot „Širok“. Dnevnik je nastajal nekako sproti, spodnji tekst je malenkost koregiran. Se opravičujem za neprimerne besede, vendar tako je pač bilo.
V glavnem, že sedaj vem, da se bo Etna ponovila...

Kako sva zastavila „dogodek“:
1. rezervacija letala (Ryanair – povratna karta Treviso-Catania 54 eur)
2. rezervacija prenočišč (BB cca. 30-35 eur na noč)
3. dogovor z lastnikom BB v Misterbianco, da prevzame naša kolesa, ki pridejo po hitri pošti
4. pošiljanje kolesa v Misterbianco (16 eur v eno smer, torej povratna 32 eur)
5. 8.Oktober – let v Catanio, zlaganje koles, večerja
6. 9. Oktober – kolesarjenje na višino po asfaltu na 1700 m (bazni tabor...)
7. 10. Oktober – tura na kraterje (3300 m), spust na Etna Nord (Piano Provenzano) in spanje v Rifugio Brunek
8. 11. Oktober – Altomontana v nasprotni smeri od običajne
9. 12. Oktober – vzpon na 2700 m, spust po Schiena del asino
10. 13. Oktober – Altomontana v običajni smeri, spustv Milo, Zafferano, Belpasso, Misterbianco
11. 13. Oktober zvečer – pakiranje kolesa, pizza, spanje
12. 14. Oktober – let Catania-Treviso

Finančno – vse skupaj, ampak čisto vse skupaj cca. 500 eur (prihodnje leto, za ta isti „event“ ne več kot 400 eur; če se najde še kaj več „udeležencev“ pač še manj...)

Idealni čas – verjetno konec septembra, do začetka novembra. Čeprav se je treba zavedati, da je Etna pač visokogorje in se vreme zelo hitro spreminja. Ni redko, da na vrhu tudi sneži ali je toča (teba je imeti nekaj sreče...). Temperature so bile resnično idealne za kolesarjenje.

Treviso 08.10.2014, 11.00. Katastrofa. Čakamo v vrsti. Pač, zajebala logistika, kot po navadi. Po cca. 1 uri pridemo mimo kontrole, vsaj jaz sem razp... Na letalu grebemo za plac, čeprav so sedeži številčeni. Tako je to, če greš v letalo z Italijani. Kriza je predvsem s spravljanjem ročne prtljage, meni uspe, Široku jo pa vzame prijazno osebje v hrambo... Ko v Cataniji pridemo iz letala, ki je štartalo s 30 min zamude, se že ve kdo bo prišel zadnji... Širok. Z naskokom zadnji... So mu pač založili potovalko in so jo nekaj časa iskali. Po mojem se je Širok bal, da je padla ven skozi okno... Bom, ko pridemo ven iz prihodov, se izgubimo, ker sopotnik steče iz letališke stavbe. Načeloma bi moral priti lastnik BB po nas, sicer za 20 eur, ampak naj bo. Ker je prebrisan, čeprav je obljubil, da bo čakal tam, kjer ponavadi čakajo vsi, ki pridejo nekoga iskati, ga ni. Ker bi moral drugače plačati parkirni... Potem ga le dobimo na GSM in nekako se spravimo v avto in gremo proti Misterbianco – prva postaja... Ob tradicionalni razlagi raznih štorij izvemo, da je familja lastnik velikega smetišča. Se ve kako se na Siciliji pride do smetišča... Ko pridemo v BB sem vsaj jaz še kar zjeb... S Širokom si rečeva, da je najbolje kar zložiti kolesa, da nas ne mine volja. Kolesa se sestavijo, nekih posebnosti ni, Širok ga sicer sestavi prvi ampak ima tudi manj dela. Proba kolo, da vidi če teče. Probam še jaz, nato pa Širok reče „Ma tebi dela nekaj boljše. Lepše menjava...“. Ja, dela. Se bo tudi pozneje videlo zakaj. Sledi pizza – „Pizzerija Il covo“. Dobra izbira, piva 66 cl stane 3 eur, pizza je špica. Res dobra (čudna kombinacija s špinačo in grahom). Sicer smo jo čakali kar nekaj časa, ampak ni bilo problema, ker je bila piva poceni in smo spili še eno. Kar sem jaz videl, sva bila edina dva gosta, v pizzeriji pa je bilo enih 6 delavcev... Še dve pivi, potem reče Širok „Ma sem že malo poknjen...“. Bo kar čas za spanje. 21.30 Širok koma, 22.30 pobere še mene. Za prvi dan je bilo dovolj. Bomo videli kako bo šlo jutri, ko gre že zares. Je kar malo bojazni, da ne bom prišel na višino relativno brez posledic v nogah. Če že prvi dan čutiš težke noge, ne vem kako bo naprej.
Prvi znaki treme – Širok ob 2.00 na WC-ju, brez uspeha. Bo pač nosil 1 kg robe več za sabo. Zajtrk. Širok čaka kolbase, mi smo na Siciliji, lahko kar pozabi... Zajtrk da energije za en sprehod, ne pa za iti na 2000 m, čeprav ta prvi dan je 100% asfalt. Kosmiči, dva rogljiča, malo mleka, sok, kafe. Prav neke energije tista roba nima. Zna zmanjkovati po poti. Ker se računa ene 4 ure muk... OK, nekako bomo že. Se naštimamo, vzamemo kolesa in ne gremo še nikamor. Moja prva guma je prazna. Bomo videli, če bo samo enkrat, bo še dobro. Zaflikamo, štartamo, Širok tudi zjutraj ni praznil balasta – torej, nosi več kot 1 kg dodatka. Ko naredimo cca. 2 km Širok nenormalno zaostaja. Se ustavim, pride mimo, nato pa se vidi zakaj meni „Lepše menjava...“. Ima zvit ta velik zobnik (prijema v verigo, ki jo ima na srednjem zobniku), očitno hitra pošta ne prav lepo ravna s paketi. Ma tako ali tako ga ne bo kar nekaj časa rabil, ker imamo še enih 32 km samo vzpona. Temperatura idealna, 27 stopinj. Začetek je obetaven, kilometri se kar nabirajo, višina tudi, prvi del je veliko prometa, kar me dela malo nervoznega. Po poti se da kar veliko fotografirati, kar med vožnjo, sicer ni prav kaj dosti za videti. Širok ima težko kolo in mora tudi počasneje štartati, da ga ne prekuri že v štartu. Sistem kolo-kolesar je najmanj 1,5 kg težji zaradi neprebavljene robe. Nahrbtniki bi morali imeti okrog 7 kg (prej več), kar ni malo in se počasi že začenja čutiti. Po Belpassu prometa praktično ni, tako da se lahko kolesari malo bolj umirjeno. Vmes kolesarjenja na višino naredimo eno pavzo in spijemo pivo. Tako ali tako nas ogovorijo lokalci in ko se jih rešiva, odrineva dalje.
Prideva do Rifugio Ariela (1700 m). Zaprto. Me že prijema groza. Se pokliče na GSM, ni odziva. Kam spati? Prva resna težava... Greva še na eno pivo, se vrneva po 1 uri, ni nobenega. Nič, je že pozno (16.00), morava na 1950 m iskati prenočišče. Po celem dnevu, se manjka ravno še teh 200 m vzpona, čeprav na koncu se izkaže, da jih prebavimo še kar normalno. Pri Rifugio Sapienza dobiva sobo. „Prezzo per bikers...“ (BB 40 eur). Široka vidijo, da je na koncu in mu častijo zadnje kose pizze, plačamo samo pive. Tisti zaplet s prenočiščem še vedno malo boli... Vzpona je okrog 1700 m, cca. 5 ur vožnje (treba pogledati). Greva v sobo, pod tuš, nato SMS od skrbnika Rif. Ariel. Da nas čaka... mu pošljem SMS nazaj in napišem, da ne bo nič... Nato 30 min pogovora. V bistvu smo zajebali vsi, čeprav malo bolj on kot midva. Če nas je čakal, bi lahko bil v koči, ne pa 500 m proč v gozdu, koča pa zaklenjena... na koncu nima smisla opisati vsega kar je šlo narobe, ker je bil res en grozen splet nesrečnih okoliščin. Se dogovoriva, da se vidiva v soboto, ko se vrneva iz druge strani Etne nazaj. Še ena piva, nato eni spanje, drug TV... Jutri (petek) bo težek dan. Ker gremo do kraterjev, kar na papirju sicer ni nekaj groznega, vendar zna biti teren težaven (makadam, vdiranje, nakloni, nahrbtnik, višina...). Ponoči Širok ponovi vajo na WC-ju, ampak ne uspe. Še plus 0,5 kg.
Zjutraj ob 7.00 bujenje. Sonce brez oblaka, zgleda da bo dan dober. Ne vemo kako se obleči, ker so napovedae nizke temperature, čeprav je sonce kar močno. „Čutim malo noge“ reče Širok. Še dobro, kaj bi šele bilo, če jih ne bi čutil... Zajtrk je malo bolj konkreten ampak še vedno dokaj LIGHT, glede na to kar se obeta. V sobi sledijo priprave in končno Širok spravi nekaj balasta iz sebe (baje konkretno...). Se oblečemo, kar se da spraznimo nahrbtnike in odvečen material spravimo v vrečke, ki jih damo skrbnikom in rečemo, da pridemo iskati čez dva dni. Pripravljeni za štart. Verjetno „main event“ - vzpon do kraterjev. Teža nahrbtnikov je še vedno nad 5 kg. Širok obvezno rabi poštiman ta velik zobnik. Sicer ne vem prav točno kje ga bo rabil... Ko se poštima, gremo. Čaka nas cca 1100 m vzpona po pretežno zemlji, na kolesih, nato enih 250 m višincev peš.
Prvi metri vzpona. Takoj šok. Obup, katastrofa... Naklon je nehuman, težko je sploh ostati na kolesu. „Ma saj to je samo tukaj na začetku. Pole bo že bolj normalno. Ne more biti hujše...“ si rečem. Ne pa, še hujše! Vzpon je v glavne en boj za obstanek na kolesu. Prenosi so itak vsi neuporabni, ni kaj rabiti (sicer jih imam zadaj 8 – oldtimer pač...). Najmanj od najmanj je še vendo preveč trd... Določene dele je nemogoče kolesariti tako, da morava iz koles in porivati. Sicer ne veliko. Pridemo do zgornje postaje žičnice na 2500 m. Spijemo pivo (tukaj ni več tako poceni), nam častijo nek aperitiv iz mandarina. „Ma saj naprej bi moralo biti malo boljše...“ Ja? Isti k...c! Od tu naprej je še to dodatno višanje zahtevnosti, ker vozijo terenci turiste na 2900 m. Tudi mi se prebijamo tja gor, ker je tista višina nekako prelomna. Tam naj bi se nakloni malo zmanjšali. Gremo okrog Montagniole, nato še končni smrtni naklon pred 2900 m. Itak prehodimo, ni šans kolesariti.
Pridemo gor, kjer se ustavljajo terenci s turisti. Tukaj že ni prav veliko zraka, ni s kje vzeti... Pogledamo na table, kjer v vseh jezikih malo dvoumno piše, da teoretično ne bi smeli dalje do kraterjev. „Ma ki se ne frega“ mi gremo. Tako ali tako, če nas kdo ustavi, bomo rekli, da morava na drugo stran Etne, ker imamo tam prenočišče in ni druge... In me sploh ne briga, ker nisem prišel do tukaj, da bi se obrnil. Naj me pa zaprejo... Cesta je neverjetna. Se da voziti še kar normalno, zgleda kot da bi bili na Marsu. Malo počitka in polnjenja duše, po tistem naporu. Treba je na 3000/3100 m.
Naklonov je še nekaj, noge so že na rezervi, zraka je vedno manj... Ampak cilj je krater. Ni kaj, do gor bomo prišli. Pač, bolj počasi ampak bomo prišli. Najdemo neko primerno mesto, da pustiva kolesa in se preoblečeva in preobujeva. Začnemo pešačiti, kar direktno v hrib, na neko linijo, ki zgleda kot steza. Poleg vsega še tisti oblaki žvepla, ki butnejo v tebe, ti poberejo še tisega malo kisika, ki je na tej višini. Ampak po 45 min hoje le pridemo do kraterjev na 3340 m. To je to... Zato smo se 2 dni jeb.... In je vredno. Ni besed za opisati občutke, enostavno, moraš iti gor – z lastno muko, potem znaš ceniti.
Na vrhu se pomudimo ene dobre pol ure. Razgled je fenomenalen v vse strani. Malo me žre, ker zagledamo, da se terenci iz severne strani Etne ustavijo 200 m nižje (mi smo sicer prišli iz južne strani). Če bi to vedeli bi šli tudi mi direktno do tja s kolesi. Tako bomo imeli bonus, še dodatnih 100 m vzpona... Ker je že malo pozno in ne veva točno koliko časa bo trajal spust, se gre počasi dol. To bo lažje. Veter se je sicer okrepil, splača se biti dobro oblečen (temperature niso bile niti tako nizke – mogoče 10 sopinj). Pri kolesih se spraviva nazaj v kolesarsko uniformo in greva dalje. In tu začne nejevolja butati ven iz mene... Kar na glas. Itak ni žive duše. Tega vzpona ni konec, se ne da kolesariti, ke so določeni nakloni „smrtni“. Počasi je že vsega dovolj. Nekako pridemo do tistega parkirnega, ki iz severne strani vozijo turiste na Etno. Tam se prilagodi kolesa za spust. Ne bo za se hecati... razpuščena zemlja, ne drži nič, veliki nakloni, čelada zadeva ob nahrbtnik, ki jo poriva na oči. Načeloma nas čaka 1900 višinskih metrov spusta. Vmes ni samo spusta, hribčkov noče biti konca. Nato končno začne samo spust... Malo fotk, prehitimo eksota z električnim kolesom, nato Širok sprazni gumo. Začne mejnavat, jaz pač malo fotografiram, spakiramo in gremo dalje. 1 km nižje, še enkrat prazna. Razlog? Pač, v obroču se vrti plastični plašč in presriže ventil. Tako, da ni kaj flikati, zračnica gre direktno v smeti. Ta druga...Živčen, močno živčen. Lačen, pijače je zmanjkalo, mi pa moramo nekako usposobiti kolo. Rezerva je samo ena in še ta z ventilom, ki paše na moje kolo (ozek ventil). Zložimo, zabičam Široku, da sprednjega žlajfa ne sme rabiti, solidarnostno še jaz rabim samo zadnjega, tudi zato, da vidim, če je sploh mogoče peljati. V planu imava še en del spusta po gozdu, vendar ne dobimo začetka, tako, da greva do koče kar po cesti (je pa tudi že pozno in ni volje raziskovanja). Ta zračnica bo morala narediti še 50 km po poti, kjer ni žive duše. Ni za se zajebavati. Jaz tudi nimam nobene rezerve. Po asfaltu morava paziti, da ne zgrešiva koče, čeprav bi moralo biti enostavno za jo najti. In jo najdeva, brez zapletov. Pridemo pred Rifugio Brunek, vržemo kolesa čim boj proč od sebe. Že preden se usedemo, pride Michele, ki nas pozdravi. Prinesi pive... 6x tiste od 33 cl. Kot da bi zlil proč.
Potem se zmenimo za večerjo ob 18.30, do takrat pa mirno pijemo pivo. Presenetljivo, niti ni čutiti neke velike utrujenosti ampak verjetno pride vse za nami. Michele pripravi pašto z mesom in gobami, meso na žaru, melancane in solato. Konkretna večerja. Za vse nazaj in še kaj za naprej... 1,5 l rdečega vina, debata z Michelejem, Širok zmanjka. Čez nekaj časa pride izpod tuša, nekaj zamomlja in je jasno, da bo šel spati, ker „je končan“. Jaz še cca. 1 uro obdelujem razne teme, potem spanje (23.00). Bomo videli kako bo z nogami jutri zjutraj. Ponoči enega tisto vino močno žeja...
Sobota. To bo tretji dan na kolesu, na papirju najlažji od vseh. Sicer tretji dan z nahrbtnikom od 6 kg, 3300 m vzpona v prejšnjih dveh dneh. Se vračamo na drugo stran Etne, tam kjer bi morali prespati prvi dan. Okrog 35 km poti (zemlja), 1100 m vzpona – ta pot se kliče Altomontana. Skrbi slaba izkušnja s tistimi nakloni do vrha Etne. Kaj, če bo tudi jutri tako?
Sobota, 7.30. Zajtrk kot ponavadi. Sok, veliko vode, malo marmelade, malo rogljičev, kava. Light varianta, tudi danes. Počasi pospraviva in se naštimava za odhod. Se odpraviva v spodnje nadstropje, kjer je bar od Micheleta. Še ena kava, napolnimo bidone – z vodo iz plastenke, ker tista iz pipe ni ravno pitna. Bom, kolko smo dolžni – kar „od oka“ ustreli 110 eur. Ugodno, po mojem je računal tako na palec, sigurno ne realno, prej manj kot več. Štart je prav za kočo. Bomo videli kako bo s tisto nesrečno prednjo gumo od Široka. Ni izbire, mora zdržati, drugače bo sranje... Začetek je nenormalno lep. Zna biti, da bo kmalu konec te idile po gozdu. Zemlja, iglice, gozdna cesta gladka kot „špegla“. Nahrbtniki so nas včeraj verjetno kar precej ovirali, brez bi bilo sigurno veliko lažje. Po tem prvem delu, ki je še kar obljuden z gobarji, se po okrog 5 km pride iz gozda na čistino, kjer je po pobočju navzdol tekla lava, cesta pa seče to linijo. „Je črna kot karbon“. Še vedno se čaka na kakšno presenečenje v obliki nehumanega naklona. Ker danes imava vsaj teoretično časa na pretek, se dela malo več fotografij. Guma od Široka zaenkrat ne kaže znakov popuščanja... Aja, iz 3200 m do 1300 m, ki sva jih naredila včeraj (spust) je sicer prazen bidon konkretno stisnilo.
Po 35 km goznde ceste, okrog 1000 m vzpona, prideva na asfalt. Čaka nas samo še 2 km do Rifugiota Ariel. Altomontano sva naredila v nasprotni smeri od običajne, ki je nekoliko težja. Ni čudno, da so vsi kolesarji vozili nasproti nam. Ramena sedaj po treh dnevih že malo bolijo. Širok je rdeč kot rak, sonce pač dela svoje. Smo želeli videti tudi grotto dei lamponi, vendar smo jo nekakor „sfalili“.
Altomontana je nekaj, kar je treba doživeti. Sicer tudi včerajšnji dan je nekaj zelo, zelo posebnega, vendar v drugačnem pomenu. Za nekoga, ki želi shajati z normalnimi napori in hoče doživeti neverjetno lepo pot in divjo naravo, je to idealna trasa. Nisem še vozil kaj takega, špica od trase. Gozd z zemljo in iglicami, potem čisina preko toka lave, potem spet gozd... 35 km poti, brez asfalta, brez hiš, brez vode... vedno nekje med 1300 m in 1900 m nadmorske višine. Je trasa, ki bi jo lahko vozil vsak dan. Prišla je tudi prav, da se je telo malo razbremenilo od prejšnjih dni.
Ko prideva do Rifugia Ariel (1700 m), vstopiva. Me vidi skrbnik in že ve kdo sem. Mi pove, da mi je dva dni nazaj zrekel vsega, ker je prišel na hrib samo zaradi nas. Drugače on stanuje okrog 20 km proč in 1000 m nižje. „Bom, daj... si sučede“. Zmetava robo v sobo in greva nazaj na kolo. Cilj je Rifugio Sapienza na 1950 m. Tiste 3 km v hrib kar leti. V bistvu neverjetno, da ni čutiti neke utrujenosti v nogah. Po treh dnevih, 4600 m vzponov, cca. 100 km, sem zelo presenečen, da lahko vozim še vedno spodobno hitro v hrib.
Ko prideva na vrh sledi piva, pizzerija je zaprta, zato spet dobiva tisto odpadno „al taljo“, tokrat sicer plačava. Potem pač še ena piva, Širok pravi, da je že malo poknjen. Nekako zrihtava tudi lepilni trak, da bo Širok poštimal prednjo gumo. Ok, se gre nazaj v Ariel. Čas še za en podvig. Ker avtobus ovira promet, ga pač prehitim, zabavno zame, verjetno tudi za turiste, ki tega niso pričakovali. Ker smo tik pred mrakom, se že pozna, da je v zraku veliko vlage, balanca je že vsa mokra. Ko prideva v Ariel, začne Širok lomit škatle s tisto prednjo gumo. Štima, štima, je dobro, ni dobro, ma saj bo dobro, ma še malo tukaj, ma še malo tam... Sledi še tradicionalno rdeče vino in debata s skrbnikom. Nato, tudi že tradicionalno, Širok ob 21.30 dormita, jaz kot ponavadi še poslušam muziko. Tako ali tako pred 23.00 ne zaspim nikoli. Danes pa je bil vsekakor relax dan, čeprav se je nekaj km pa le nabralo.
Četriti dan kolesarjenja se začne klavrno. Ni neke volje do zajtrka. Tisto rdeče vino mi ni storilo nič dobrega, čeprav nismo spili več kot par kozarčkov. Ne bo dobro, ker dan predvideva ponovno vzpon na tiste nehumane naklone, proti kraterjem. Sicer se bmo prej ustavili, ker bomo šli na spust po melišču, vendar vseeno bo potrebno narediti večji del vzpona. Pri zajtrku debatirava z dvema Nizozemcema, ki ju bo peljal skrbnik na turo – peš. Po zajtrku (dva rogljiča in kava – Širok sicer skoraj izprazne mizo) je čas za odhod. Na hitro še polnjenje školjke, nato pa v opremo in načeloma na kolesa. Ampak je preveč mraz, raje počakava kake pol ure, da pride ven sonce (čakava pred kočo, ker je skrbnik odšel in jo zaklenil). Ni neke svežine v nogah. Ob 9.15 je temperatura že malo bolj normalna in greva. Že takoj vidim, da bo huda. V hrib ne leti več... Pridemo do Rifugio Sapienza, se malo obotavljamo, nato pa se le opogumimo in gremo. Po prvih 50 m že padem, ker se vkopam in mi ne odklopi SPD-ja. Vzpon je pač še vedno ista mora, kot prvi dan, nemogoč. Nekoliko lažje je, ker ni nahrbtnikov. Moč v nogah je za silo, vendar proti 2500 m (zgornja postaja žičnice) že zmanjkuje... želodec že kruli, ni šans, da pridem na višino in da speljem spust. V baru kupiva izredno pijačo – Coca Colo in en kos pizze. To bi moralo malo pomagati. Počakamo, da se spravi vse skupaj malo v obtok, nato gremo dalje proti 2700 m. Še kar gre, čeprav sem malo živčen. Od 2700 m višje nima smisla, ker ni nič od spusta. Zavijeva s ceste, kar direktno po terenu navzdol. Malo sicer zalutava (200 m), itak. Porivanje v hrib, da prideva na pravo stezo, nato dalje proti Schieni del asino. Po prvih metrih že prihaja do izraza vrhunska FR tehnika Široka. Stil je pač stil. Ampak že „na očke“, tiste poze na kolesu ne obetajo nič dobrega. Sledi prečkanje enega ogromnega melišča, še kar strmega, ki se konča v Valle del Bove. Tukaj pa se zavedaš kako si majhen... Malo strahu, ampak se hitro navadiš. Sicer ni dobro pasti. Kar vidiš okrog 1000 m pod tabo je neverjetno. Je ena sama puščava brez drevesa. To je dolina v katero se steka večina lave, ko Etna bruha, nastala pa je tako, da se je hrib dejansko sesedel. V bistvu je nastal en velik žleb od vrha do dna Etne, spodnji del širok, na palec, enih 5 km. Na koncu le prideva do glavnega dela tega spusta. Melišče od 2600 m do 1800 m, dolžina okrog 3 km. Melišče je sestavljeno iz kamenčkov, ki so teže kot glinopor, ostri, zelo ostri, premera maksimalno 3 cm. Rastlinja praktično ni, samo nekaj nizkih grmov. Impresivno. Tehnika vožnje? Kdo ve. Po prvih metrih pogruntam, da je praktično le ena. Navpično navzdol, zavoji na enak način, kot bi smučal slalom s karving smučmi. Žlajfati je potrebno relativno malo, spredaj konstantno, zadaj pa malo več ob vhodu v ovinek, da malo zdrsne. Ko pogruntaš, je kar zabavno in niti ni naporno. Z XC koesom gre tako, kot pač gre, s FR bi bila ludnica... Tega spusta ni konca, že ko misliš, da si nekje izven, se odpre nov kos, dodatnih 500 m. Širok je uresničil slutnje. Par krat je nakazal padec, enkrat ga je izvedel, direktno pred fotoaparatom.
In nekako le prideva na konec (asfaltno cesto). Verjetno so tisit z avtomobili, ki so hodili mimo gledali s kje smo se vzeli. Imeli smo srečo, ker je sedaj nad 2000 m megla, torej, spust smo naredili ravno pravi čas. Sledi še enih 100 m vzpona in nato zaslužena piva v Rifugio Sapienza. Meni sicer pušča guma, ampak zdrži ravno dovolj, da jo flikamo med pitjem. Spijemo pivo, iščemo luknjo in ko že obupamo, jo le najdemo. Zaflikamo, gremo dol proti Rifugio Ariel, prvič bolj normalno s tistih 50 km/h. Današnji spust je bil tudi nekaj neverjetnega. Je za ponoviti. V bistvu je bil vsak dan do danes zelo poseben, razen prvi, ker je pač bilo treba priti po asfaltu na višino. Vsak malo drugačen, vsakega si nedvomno zapomniš.
Se zmenimo še za večerjo – kar obilna (skuha žena od skrbnika), nato malo debate s skrbnikom, tuš, spanje (meni ne uspe prav takoj, ker sem še precej pod vtisom tistega spusta...). Ampak večerja je bila res dobra. Lokalna varianta, pri nas take pašte recimo sploh ne delamo (s koromačem in mesom - verjetno panceta).
Še zadnji dan kolesarjenja – peti zaporedni. Sicer predvideva kar nekaj kilometrov, vendar neke pretirane bojazni ni, saj ga tisti glavni del že poznava (tisti zahteven del). Po Altomontani, ki jo bova naredila v lažji smeri, bo sledil vzpon po asfaltu in nato spust po stezi v Milo. Od tam pa samo še asfalt v Misterbianco. Zajtrk – klasika. Za „ležat na ždraji“ dve uri, potem si spet lačen. Počutje vsekakor boljše kot včeraj. Spakiramo, poračunamo (višja matematika...), na koncu pa le odneseva vse ven iz rifugiota. Še sreča, da se je oseba, ki na papirju ni prava za skrb za logistiko, spomnila besed skrbnika. On je iz Nicolosija in se bo vračal tja tekom dneva. Mi dva pa greva tam mimo popoldne. To je to. Nahrbtnike dava njemu, da jih pelje domov, nato jih mi prevzameva. Še dobro, da se strinaja in se to tudi izvede, ker bi drugače „scala kri“. Foto s skrbnikom, za popotnico nam da sladice, ki bodo kasneje zelo slabo končale. Ura je cca 9.00 in sva spet na kolesu. Greva zelo na easy, čeprav ko začne gozdna cesta, glede na to, da neke utrujenosti v nogah ni, v hrib kar greva. Spodobna hitrost. Po spominu je težaven samo ta začetni del in potem še nekje vmes. Verjetno bo navrglo enih 700 m vzpona, nato bova pri Rifugio Brunek. Tam, kjer sva spala, ko sva se spustila iz kraterjev v dolino. Sonce je že močno in žge prav v hrbet, kar za vrat ni ravno ugodno. Še posebej ne za vrat od Široka – že tako je rdeč kot luč od semaforja. Za ta veliki finale se Širok odloči, da bo snemal te luzerske spuste po gozdni cesti z Gopro-jem. Ker ni nekega adrenalina, si je treba pač nekaj izmisliti. Skoraj bi se zgodila neumnost. Preko tistih žlebov, kjer teka voda preko poti se malo zajebavam z mini whipi in pri enem se mi odklopi SPD... dovolj hecanja, neumnosti zaključene. Je bolo blizu katastrofe.
Potem se zgodi še bonus +100 m vzpona, ker Širok izgubi mojo majico, ki jo je imel na zadnjem delu kolesa. Treba je nazaj v hrib. Še dobro, da je samo dobra 2 km in jo dobiva. Proti koncu morava paziti, da ne zgrešiva tiste famozne grotte dei lamponi. Nekako predvidevava kje naj bi bila, in izkaže se, da je res tam, kjer sva mislila, da tudi je. Odpraviva se peš tistih par 100 m in jo najdeva. Sicer nič posebnega, bistvo zgodbe je kako sploh taka jama nastane. Dejansko jo ustvari lava medtem ko teče po pobočju navzdol. In še to ne povsod, ker mora biti zelo specifična sestava te lave, da je ta pojav sploh mogoč – to lekcijo nam da skrbnik koče, ki nam tudi razloži kako nastane ampak „pustimo stat“. Spet na kolo, še par kilometrov in bova pri Rifugiotu Brunek. Vmes je še čas za prebiti zadnjo gumo. OK, ker ni volje flikati, se kar zamenja zračnica in greva dalje. Prideva do Brunek-a, Michele prinese pive, debata, potem še dobro da vpraša, če rabiva kaj vode, ker drugače bi mi čisto pozabila. Vmes razlaga zgodbo njegove 26 let stare Lade Nive in kako jo je pripeljal iz Češkoslovaške. Prejšnje dni nam je razložil tudi „življensko zgodbo“, ki je kar zanimiva in netipična. Čeprav je siciljanec, sicer rojen v Nemčiji, lokalcev ne prav dobro prenaša. Takoj ko bo mogoče bo spet šel v Nemčijo, ker se na Siciliji ne počuti vredu. Preveč hvatanja krivine, to je svoje glavno sporočilo.
Spet se pozdravimo in gremo dalje, v hrib po asfaltu. Po kakih treh kilometrih bi morala dobiti začetek „single track-a“, ki se vozi v okviru Etna marathon. Single track? Zloraba termina. Gozdna pot, z 10 cm debelim nanosom peska (posledica bruhanja vulkana), čudež, če ostaneš na kolesu. Spust torej nikakvi. Spet prideva na asfalt, mogoče 1 km, nato spet goznda pot, spet ista konfiguracija. Cincarski spust brez nekega uživanja. Potem pa res single track. Začetek zelo obetaven, po 300 m pa kamnita steza, ampak res kamnita. „Prerošotanje“ telesa in kolesa. Prideva do konca tega dela, nato se Širok odloči, da mu je res dovolj (baje mu je škoda kolesa). Asfalt je tako ali tako 30 m proč, torej konec muk in računava samo še na spust po asfaltu (drugače pa bi moralo biti še enih 5 km steze po gozdu). Sladice so vse zdrobljene na prafaktorje. Drobila jih je rit od Široka, prav ob tem spustu. Spustimo se v Milo, nato v Zafferano Etneo, slediva oznake za Nicolosi. Tukaj se mi je kar zdelo, da bodo presenečenja. Gor, dol, gor dol, ni konec teh majhnih skokov od 30-50 m. Postajam že zelo živčen. Do sedaj je že kakih 80 km za nami. Ura je že 16.00, torej sva bolj ali manj na kolesu že 7 ur.
Nato se le dobi tista hiša od skrbnika, čeprav s prve udariva mimo. Pobereva nahrbtnike in se gre dalje – še vedno tisti prekleti skoki po 30 m. Enkra pa ja bo konec. In res se zgodi konec, tako da sledi samo še spust. Belpasso, nato Misterbianco. To je to, cilj. Čim prej s kolesa. Dan je navrgel cca 100 km, odločiva se, da čim prej zapakirava, ker drugače riskirava, da tega ne bova storila. Okrog 18.00 zaključiva pakiranje, se za silo umijeva in kar v kolesarski opravi greva spet v „Il covo“ na pizzo. Vmes srečava še enega penzjonista, ki sva ga sicer srečala tudi prvi dan, tik pred odhodom. Ta nas vpraša kako je šlo. Taki so pač Siciljanci. Komunikativni, prijazni... Ko prideva v pizzerijo lastnik že ve kaj bova, tako da piva splih ni vprašanje, tudi pizza ne. Isto kot zadnjič...
Pojemo, spijemo 3 pive in 3 šnopce, nato tuš in spanje – 21.30. To je to. Čeprav po vseh dogodivščinah ni mogoče zaspati.
Za nekaj časa bo kolesa kar dovolj. Itak bo treba verjetno narediti generalno. Menjalnik dela za silo, zavore so itak na koncu, obroči še ne vem, zgledajo še kar OK, pesek vsepovsod. Na palec, bi rekel, da sva v petih dneh naredila 220 km, 7500 m vzpona. Praktično samo off-road. 4500 m vzpona s tistimi smrtnimi nahrbtniki, ki so še dodatno povečali muke. Sicer si nisem misli, da bo šlo tako, kot je šlo. Predvsem sem se bal, da bo tisti tretji, četrti dan, glede na utrujenost, obsodba na zaključek tur. Skurjen od sonca (Širok je z naskokom bolj skurjen), verjetno kakšna 2 kg lažji, s potrebo po malo več počitka, lahko zaključim, da se je dobro izšlo.
Ok, še zadnji zajtrk, lastnik nas odpelje do letališča, vkrcanje, let, pristanek. Nato srečanje z voznico (boljša polovica od Široka), odhod domov. Okrog 14.00 sem že doma v hiši in ne vem kam bi se dal. Glava je še preveč polna doživetji. Skratka, ta „dopust“ je nedvomno pustil pečat. In nedvomno ga bom še ponovil. Seveda, sedaj ko že vemo „koliko je ura“, se bo ponovil ob izbljšani organizaciji... Rezerv je še kar nekaj, predvsem s finančnega vidika, vidika čiste vožnje po terenu na vulkanu in nenazadnje udobnosti. Če bo možno, ponovim že prihodnje leto...
Zadnjič spremenil jadrang, dne 09 Nov 2014 10:45, skupaj popravljeno 1 krat.
jadrang
član
 
Prispevkov: 6
Pridružen: 04 Nov 2014 17:07

Re: Etna - 5 dni gorskega kolesarjenja (oktober 2014)

OdgovorNapisal/-a fastdown » 08 Nov 2014 23:36

Zgleda bolano, super izlet... :D
Sam prebrat mi pa še ni uspel do konca :D

Lp.

Ps. A gumo sta pa mela samo 1 rezervno... Ce tam ustanes s počeno v neki vukojebini... :|
Uporabniški avatar
fastdown
član
 
Prispevkov: 937
Pridružen: 25 Avg 2013 20:42
Kraj: 46,02983°N / 14,55526°E

Re: Etna - 5 dni gorskega kolesarjenja (oktober 2014)

OdgovorNapisal/-a jadrang » 09 Nov 2014 21:02

fastdown napisal/-a: Ps. A gumo sta pa mela samo 1 rezervno... Ce tam ustanes s počeno v neki vukojebini... :|


Vsega skupaj sva imela enih 5 zračnic. Za tista dva dni sva vzela za sabo 3. Problem je, da sta dve šle v enem km, potem pa je ostala samo še tista, ki paše na moje obroče... In tisti dve, ki sta šli, sta dejansko šli - neuporabni. Obroč na kolesu je bil nov, tisti plastični del v notranjosti pa ni bil ravno fiksen, zato je uničevalo ventil...
Sicer pa razen na kakšnem spustu, kjer lahko kaj prebiješ, je teren dokaj prizanesljiv glede zračnic.
jadrang
član
 
Prispevkov: 6
Pridružen: 04 Nov 2014 17:07

Re: Etna - 5 dni gorskega kolesarjenja (oktober 2014)

OdgovorNapisal/-a Cvika » 10 Nov 2014 15:47

A se dejansko da iti do vrha?
Pred leti višje kot od bivšega observatorija na J strani niso spustili - nadzor s helikopterjem.
Cvika
članica
 
Prispevkov: 712
Pridružen: 10 Dec 2001 18:45
Kraj: Radovljica, Ljubljana

Re: Etna - 5 dni gorskega kolesarjenja (oktober 2014)

OdgovorNapisal/-a Tzuli » 10 Nov 2014 17:18

Dejansko se da. :)

Slika
On the internet you can be anything you want.

It's strange that so many people choose to be stupid.
Uporabniški avatar
Tzuli
What, me worry?
 
Prispevkov: 2774
Pridružen: 18 Apr 2003 22:12

Re: Etna - 5 dni gorskega kolesarjenja (oktober 2014)

OdgovorNapisal/-a marko01 » 11 Nov 2014 22:03

Pogledal slike, prebral celotni "blog", povedal parim kolegom, vsi navdušeni da naredimo "kopijo" vajine ture :)

Vsaka čast za komplet expedicijo ;)
marko01
član
 
Prispevkov: 256
Pridružen: 10 Maj 2012 13:53

Re: Etna - 5 dni gorskega kolesarjenja (oktober 2014)

OdgovorNapisal/-a jery » 12 Nov 2014 09:46

Mene pa preseneča kako nam vsi tulijo,da alko in šport ne gresta skupi, vidva pa med vsem napori spijeta še toliko oplemenitene tekočine :D :wink: :D :mrgreen:
jery
član
 
Prispevkov: 226
Pridružen: 28 Feb 2006 23:10

Re: Etna - 5 dni gorskega kolesarjenja (oktober 2014)

OdgovorNapisal/-a marko01 » 12 Nov 2014 12:04

To je za "energijo" :) predvidevam :) pa verjetno smo bolj al manj vsi podobnega mnenja :)
marko01
član
 
Prispevkov: 256
Pridružen: 10 Maj 2012 13:53

Re: Etna - 5 dni gorskega kolesarjenja (oktober 2014)

OdgovorNapisal/-a jadrang » 12 Nov 2014 20:35

marko01 napisal/-a:Pogledal slike, prebral celotni "blog", povedal parim kolegom, vsi navdušeni da naredimo "kopijo" vajine ture


mogoče grem za vodiča... ker bom vajo ponovil. Upam da že prihodnje leto. Isti čas, malo izboljšana logistika, kakšna nova varianta. Tisti hud spust bi se načeloma dalo še podaljšati za kak km...

marko01 napisal/-a:To je za "energijo" :) predvidevam :) pa verjetno smo bolj al manj vsi podobnega mnenja :)


Ma glede pive je tako, da smo med dnevom bili na off... mogoče ena za presečt. Zvečer pa tiste normalne dve veliki oziroma 3 majhne. Razen mogoče zadnji dan, ampak je bilo treba zaliti...

Po pravici, tako kot verjetno večina, si nisem predstavljal, da je Etna tak zaklad... Dejansko je ogromen poligon. Ni, da ni... Sedaj z Ryanair in s pošiljanjem kolesa za 16 eur v eno smer je postala zelo dosegljiva za SLO kolesarje. Povratna, kot že rečeno - 54 eur...
jadrang
član
 
Prispevkov: 6
Pridružen: 04 Nov 2014 17:07


Vrni se na Slike in video kolesarskih ter ostalih poti



Kdo je na strani

Uporabniki, ki brskajo po tem forumu: 0 registriranih uporabnikov