Etna + Eolski otoki - 2015

Objave vaših foto in video poročil iz opravljenih kolesarskih tur

Etna + Eolski otoki - 2015

OdgovorNapisal/-a jadrang » 15 Nov 2015 20:25

Končno sem si vzel nekaj časa in spravil skupaj to vsebino - za silo bo že (letos malo manj tehnike kot lani, zato tudi fotografije so kar so).

Že sedaj pa lahko rečem, da že načrtujem za prihodnje leto...
Če ni volje do branja: https://plus.google.com/u/0/photos/1115 ... 0358138193

Drugače pa...

Sicer je pretekel že en mesec od kar sva tudi letos obiskala Etno (ista ekipa kot lani) in je tisti pristni spomin že malo zbledel, vendar naj bo. Malo bolj na kratko kot lansko leto – kaj je bilo dobrega, kaj je šlo narobe...

Skratka, v zadnjem trenutku sva kar nekaj spremenila. Tako, da je bil v planu ogled treh eolskih otokov (Vulcano, Lipari, Salina) in nato 3 dni Etne. Z izjemo Etne, sva z ostalim imela kar nekaj težav. Prva težava – ko je bilo že vse organizirano, dobimo sporočilo Ryanair-a, da nam zamikajo let za dobri dve uri – pomeni le dvoje -> plačati nov let ali pa nekako spremeniti plan, da vseeno pridemo skozi. OK, tako pač je, če klikneš „I agree...“ pri nizkocenovnem letalskem prevozniku... vseeno pa alternativni plan. Let ostaja (Treviso-Lamezia Terme), kolesa se namesto v Milazzo (na Siciliji) pošljejo kar v Lamezia Terme v hotel tik ob železniški postaji, sicer dobra 2 km od letališča. Ta sprememba pomeni za nas predvsem urnik „na knap“ za drugi dan in zelo dolg dan...
Pa prideva brez nobenih problemov do hotela (Pccolo hotel), kjer nas že čakajo kolesa. Odloživa prtljago, sestaviva kolesa, na hitro nekaj pojesti v en bar ob železniški postaji in spanje. Zjutraj dobimo za silo odpravljeno napako na kolesu (headset -> vijak se pogreza v čep iz plastike), dokončno odpravljeno. Zgleda, da je receptor ponoči imel preveč časa. Brez zajtrka, na vlak. Do tukaj še vse OK. Ena ura vožnje, nato trajekt, da pridemo iz kontinenta na Sicilijo – tukaj se že začne nekako lomiti. S kolesom ne smeš na hidrogliser, ne smeš na trajekt za tovorna vozila... Potem dobiš trajekt za avtomobile in greš prek – seveda, pokurili smo ključnih 30 min časa... Pridemo na Siciljo (Messina), 3 km s kolesom po mestu do železniške postaje – nekako v slogu cilnega finiša, zgrešimo vlak. To tudi dokončno zruši plan za ta dan. Nič, se vseeno na vlak, potem pridem na idejo, da gremo enih 30 km naprej od Milazza (tam bi sicer morali spati prejšnji dan -> cca. 3 km do trajekta za eolske otoke), do Oliveri. Od tam sva nameravala od Tindari (kakih par km vzpona po asfaltni cesti...). Vreme ni ravno obetavno, se že vidi dež na vseh koncih. Pridemo iz vlaka, guma na kolesu od kolega, pušča (sicer ne močno, vendar vseeno bo treba nekaj narediti). Pričneva kolesariti, istočasno prične še deževati, vendar ravno še toliko, da sploh ne moti. Po tistih nekaj kilometrih prideva do svetišča (https://en.wikipedia.org/wiki/Tindari). Za zapolniti čas do naslednjega trajekta vseeno kar dobra rešitev. Na hitro si ogledava to svetišče, nato spust po isti cesti do železniške postaje. Tukaj čakava vlak, s katerim se vračava v Milazzo na naslednji trajekt. Časovno bi se moralo iziti, vendar ko ni dan, pač ni dan. Vlak zamuja za 20 minut... Prideva v Milazzo, trajekt naj bi štartal čez 5 minut. Vseeno poizkusiva. Ponovno cilnji finiš, tista 2 km, ravno še v času, da vidiva trajekt kako zapira vrata... Prva lekcija -> vlaki so poceni (za cel dan, kjer koli se voziš z vlakom se plača enotna karta za kolo -> mislim, da je 3 eur), vendar točnost je pač opcija... Sedaj pa sva v d..ku. Naslednji trajekt je čez 4 ure, načrt je tako ali tako bil porušen že zjutraj. Nič, si ogledava Milazzo (stari del mesta na hribu), nato pa na trajekt. 1.5 ure do Vulcanota, nato še 30 minut do Liparija. Sprememba plana, da se omili izgubljeno. Namesto na Lipariju (pač, ga ne bova videla – sicer je bil prvotno mišljen le kot „otok za spanje“), bova spala na Vulcanu. Nato pa zjutraj takoj na krater in potem se vidi. Verjetno raziskovanje otoka s kolesi...
Na Vulcano (https://en.wikipedia.org/wiki/Vulcano) prideva že v temi, dobiva prenočišče, greva na pregrešno drago pizzo in nato spanje (Vulcano je pač majhen otok, malo turizma, cene pa temu primerne). Zjutraj na vse zgodaj greva peš na krater. Kako uro hoje in sva tam. Razgled je zares super, čeprav vreme ni ravno jasno in svetlobe še ni na pretek. Na tem kraterju (nekako postrani odsekan stožec) je kaj za videti... Prideva na najvišjo točko (verjetno kakih 400-450 m nad morjem), še na hitro malo pogledava naokrog in nato spust po drugi strani. Bi šlo tudi s kolesom... ampak za to ni bilo časa (ker na vrh kraterja bi ga morala 90% poti porivati...). Nato spet sprememba plana. Ker nisva načrtovala, da bova tako hitro opravila s kraterjem, sva nekako na meji, da ujameva prvi jutranji trajekt. Na spustu malo pospešiva, spakirava zelo hitro, skok na kolesa in hitro v pristanišče. Trajekta še ni... Ravno tistih 15 min zamude, ki nam omogočita, da ga ujameva. Naslednji otok je Salina (https://en.wikipedia.org/wiki/Salina,_Sicily). Ta je poseben v tem pogledu, da je sestavljen praktično iz dveh stožcev, na sredini tvorita neke vrste prelaz (400 m nad morjem). Oba stožca (hriba) sta zelo, zelo zelena (ker je na otoku veliko vode...). Mislia sva iti na Mote fossa delle felci (cca. 1.000 m), ki ima ime po praprotih, ki pokrivajo celoten vrh hriba (ta praprot je visoka tudi 2 m....). Pristaneva v Santa Marini Salini (https://www.google.si/search?q=santa+ma ... FAodoCANJA). Se odpraviva po asfaltni cesti proti tistemu prelazu med hriboma, od koder začne makadamska cesta na vrh hriba. Že takoj vem, da z mano ni prav nič dobro – letos pač ni kondicije, zadnji mesec sploh nisem kolesaril (malo načeto zdravje). Ko prideva do začetka makadama, se odvržejo nahrbniki in se gre na vrh hriba le z najnujnejšim. Ampak ne glede na to, je težko. Pač, ni od kje vzeti... Tistih 600 m vzpona ne bi smelo biti problem, vendar zaradi slabih izkušenj z javnim prevozom sva se odločila, da greva na en trajekt pred tistim zadnjim, ker se drugače lahko načrt konkretno zalomi – predvsem del vezan na Etno, kar pa je nesprejemljivo. In časa je pač zmanjkalo. Mogoče sva prišla do 700 m (ok, jaz 50 m manj...). Žal, z vrhom ni bilo nič – to je dejansko edina nerealizirana zadeva napram planu za letošnje leto. Spust v dolino, pobereva nahrbtnike, nato pa po asfaltu v Rinello. Od tam trajekt v Milazzo (trajekti so bolj ali manj prazni – vsaj v tem delu leta).
Za tiste, ki se malo bolj spoznajo na filme – na tem otoku je bil sneman tudi del filma „Il postino“ (Poštar - https://en.wikipedia.org/wiki/Il_Postino:_The_Postman) – lokacijo tistih nekaj kadrov si je mogoče ogledati, ker je tam staro ribiško privezovališče (https://www.google.si/search?q=pollara& ... 7gIADrM%3A).
Iz Milazza na vlak, mimo Messine, do Giarre-ja, ki leži tik pod Etno (SV od Catanie). Tam prideva že v konkretni temi. Lastnik BB nam pove, da je še pred par urami lilo kot iz škafa. Odloživa kolesi, greva nekaj na hitro pojesti in nato spanje... (cene hrane in pijače so nekje v rangi SLO ali pa še kaj nižje). Ker sva šla z enim trajektom prej, sva imela maneverski prostor z vlaki. Z zadnjim trajekotom bi morala loviti le zadnji vlak – če ga ne bi ujela ali pa če bi imel zamudo in bi ne ujela naslednjega vlaka iz Messine v Giarre -> en dan na Etni manj... In glede na vse dogodke z javnim prevozom ni bilo za tvegati...
Zjutraj zajtrk – količina zaužite energije za se usesti na kolo in to je to... Taki so pač zajtrki na Siciliji. Okrog 9.00 počasi odrineve na 1450 m, kjer je „štab“ pred vzponom do kraterjev. Sicer višincev imava cca. 1700-1800 m, ker gre cesta malo naokrog. Mene že malo skrbi kako bo potekal dan, glede na zelo slabo počutje na kolesu od dneva prej. Tudi zato vzamem le nahrbtnik z zelo malo „materiala“, le zares najnujnejše. Če sem lani tovoril 7 kg, jih letos zagotovo največ 2... in se pozna. Vzpon je sicer v celoti po asfaltu, nič posebnega, le za odpeljati. Temperatura je tam nekje 27 stopinj. Ta dan je na sploh nekako prehoden in mine še kar hitro in presenetljvo brez nobene utrujenosti. Prideva do Rifugiota Brunek, kjer naročiva kar vsak po dve pivi. Pač, tekočine ni nikoli dovolj. Zvečer pojeva večerjo, ki je količinsko gledano za par dni nazaj in še za kakšen dan vnaprej. Spanje.
Zjutraj spet zajtrk, ki je energijsko dovolj le za branje knjige. Čaka nas cca 1800 m vzpona po pretežno makadamu, nato enih 200 m vzpona do kraterjev (hoja). Ne bo lahka. Se pozdravimo s skrbnikom (Michele), nato pa na pot. Prvi del je asfalt, ravno prav, da se človek ogreje. Na 1800 pa začne makadam. In glede na lansko leto predvidevava sicer, da je par delov strmih, vendar nič hujšega (letos sva šla v nasprotno smer – lani jug-sevrer, letos pač obratno). OK, po 300 m že veva, da prideva do prvega „smrtnega“ naklona. Pričakovano. Se gre do kjer se lahko, nato pa peš. Nato pa kar rahel šok. Verjetno, ker so imeli močna deževja in je cesto precej razrilo, je dobra duša z bagrom vse skupaj lepo popravila. Super za terence, sranje za nas. Gume se vdirajo 5 cm v teren, nakloni tako ali tako niso ravno nedolžni. Ta agonija se vleče kakšnih 300 m višincev, nato je verjetno zmanjkalo časa za popravila in končno nekoliko „zadihava“. Sedaj sva že na kakih 2200 m, temperatura še vedno za kratke rokave – sončno, brez vetra. Vzpon v nadaljevanju ni pretirano strm (zahteven), vendar dejstvo je, da višincev je kar nekaj. Nedvomno je iz južne strani veliko, veliko bolj ubijalsko. Na 2.900 m sem že oblekel vse kar premorem (medtem se je pooblačilo in začelo je pihati). Kolega shaja še vedno v kratkih rokavih in hlačah – tistih 15 kg več izolacije se pozna...
Do 3.100 m prideva presenetljivo sveža. Nato 200 m peš do kratejev. To mine hitro, tudi z dihanjem nimava težav, z izjemo tistih oblakov žveplenega opoja... Tam ti zmanjka, ni kaj. Na vrhu pošteno piha in vsaj mene zebe. Verjetno smo tam med 5 in 7 stopinajmi. Prav zato se ne zadržujeva preveč in greva na kolesa, ter proti juži strani (cesta poteka kakšna 2 km na nadmorski višini 3.000-3.100 m). Jaz grem naprej, kolega nekaj štima. Nekaj časa še vozim počasi, da ga počakam, vendar mi je mraz in zato grem dalje. Kar naenkrat cesta prekinjena. Jasno, pozabil sem, da je lani bruhalo iz novega kraterja in je cesto zasulo. Problem je, da prečenje teh izbruhov ni preprosto inda ne veš koliko so pravzaprav široki in razgibani. Zato je moja odločitev, da ne prečim, jasno, da ne skušam iti v dolino, temveč proti viru izbruha. Edino logično. Mogoče 100 m višje dobim mesto, kjer prečijo planinci in se pridružim eni skupini. Kolega pride nekaj minut za mano in ubere rahlo drugačno logiko, ki pa se hitro izkaže za napačno in nato le ugotovi, da je treba navzgor. Ko nekako prideva spet na cesto, ponovno jaz naprej, kolega par metrov za mano. Vendar nato ga ni več. Ga čakam, čakam, je mraz, piha... Potem pa pride. Ni ga bilo, ker je „sesul“ prtljažnik. Tudi to se nekako reši, ker imava s sabo vezice, ki so v tem primeru zlata vredne. Sedaj sva na cca 2800 m in praktično do 1800 m sledi spust po melišču. V prvem delu se kar „piči“ tako, da se seče serpentine ceste, ki jo uporabljajo terenci. Tukaj je naklon še kar blag. Nato sledi nekaj malega porivanja kolesa, vožnje pretežno po ravnem... dokler se ne pride do prečenja Valle del Bove. Ta del se spominjava že od lani. Če bi lahko izbral najbolj impresiven kraj na Etni je to prav ta dolina, še bolj kot krater in kot del, ki sledi temu prečenju doline (spust po melišču do 1800 m). Težko je opisati z besedami, to mora človek doživeti. Tudi fotografija ne bo nikoli prikazala za kaj se pravzaprav tam gre – dolina, ki je nastala ko se je sesedel en velik del Etne, široka mogoče enih 4 km, v njo se izteka večina lave, ki jo Etna meče na površje. Pa prideva do melišča. Letos sicer nič posebnega, oziroma, ne more biti kot lani, ko sva bila prvič. Je pa zabavno... zelo zabavno. Nekako prideva skozi tudi brez padcev, kar je na tem terenu dobrodošlo, ker so ti majhni kamenčki „strahovito abrazivni“ - kar se vidi po obrabi in barvi gum (so zelo črne...). Sledi še rahel vzpon do Rifugio Sapienza, še obvezna piva, ker praktično za ta dan sva opravila. Sicer se moreva še spustiti do Rifugio Ariel, kjer se prespi. To tudi storiva, tam nas pričaka skrbnik. Večerja tudi tukaj za par dni za nazaj in še kakšnega za naprej.
No, pa je tukaj še zadnji dan. Altomontana v smeri, ki se po navadi vozi, do rifugia Brunek, nato pa spust v Giarre. Tam pakiranje koles, večerja in spanje. Zjutraj zajtrk, počasi na pot. Altomontana je sicer tudi nekaj posebnega. 35 km gozdnih cest, prečenja izbruhov lave, nekaj sicer vzpona (ne veliko), skratka za zadnji dan pravi relaks. Ta trasa je primerna tudi za začetnike in je verjetno najlepša pot te sorte, ki sem jih vozil. Zmoreva jo relativno hitro in brez zapletov. Zaključi se pri rifugiu Brunek, kjer sledi obvezen postanek – ena piva pred spustom po asfaltu v Giarre. Spust gre po cesti, ki se jo kliče Mareneve (morjesneg) in je zelo, zelo priljubljena med motoristi (cestni motorji). Se razume zakaj. Dober asfalt, veliko ovinkov, večji del tudi v senci... Naklon ni velik, tako da ni potrebno prav veliko zavirati, tudi hitrosti niso visoke. No, ta spust ni nič posebnega in po dobri uri prideva v Giarre v BB kjer sva prenočila pred tremi dnevi (sicer še malo zalutava in nabijeva še enih 200 m vzpona, po nepotrebnem...). Sedaj naj bi pričela pakirati kolesa. Ampak tukaj se zgodi negativno presenečenje. V eni od trgovni s kolesi, kjer sva se zmenila, da nama lastnik „prišpara“ dve škatli, jih pač ni. In jih trenutno tudi nima. Tudi „backup“ plan propade. Druga trgovina jih ravnotako nima. OK, naslednji dan je še nekaj časa, lastnik BB nam obljubi, da gre on iskati škatle.
Zjutraj se zbudiva, po zajtrku pa spakirava vse ostalo in čakava lastnika, da prinese vsaj eno škatlo – eno sva sicer že imela, ker sva iz hotela kjer sva spala prvi dan, do tega BB poslala oblačila in ostalo robo kar v škatli za kolo. Ko se vrne, slaba novica. Ni škatle. Sicer ima en kup kartonov iz katerih naj bi naredili škatlo, vendar meni se zdi zadeva brezupna. Vseeno začnemo, predvsem zato, ker se mudi na vlak. Nekako lepimo skupaj te kose in celo uspemo izdelati spodobno škatlo. Stvar spakirana, vlak pa je že odpeljal. Avtobus bo prepozen, taksi je pregrešno drag, lastnik BB pa nam še enkrat pomaga in nas za simbolično ceno pelje proti Catanii (30 km proč). Ker imamo še nekaj časa, nas pelje v center, časti pijačo in nam razkaže še par znamenitosti – ribjo tržnico, katedralo, rimske terme, par trgov v centru... ni kaj, vedno te na nek način presenetijo. V dobrem in slabem... Po ogledu nas odloži na letališču in tukaj je praktično tudi konec letošnjega pohajanja.
Vsekakor sva imela zadeve ambiciozno zastavljene. Sicer bi jih tudi speljala, če se ne bi začelo lomiti že z letom Ryanaira. Je pa bilo izvedljivo in praktično sva vse zastavleno realizirala z izjemo Fosse delle felci (hrib na otoku Salina). Javni prevoz je pač nezanesljiv, stroški so sprejemljivi – cene kot v SLO ali pa nižje. Ker že vem, da bo prihodnje leto zelo verjetno ponovno na sporedu obisk Etne, si bo treba vzeti več časa za načrtovanje. Predvsem kakšne alternative okrog Etne, sicer tistega spusta po melišču iz sporeda zagotovo ne bomo črtali. Še vedno bi bilo za razmisliti o 5 dnevih bivanja v apartmaju na 1700 m na južni strani Etne, ki pride cca. 15 eur na glavo. In je idealno izhodišče za vse podvige. Nič, saj je še 11 mesecev časa....
jadrang
član
 
Prispevkov: 6
Pridružen: 04 Nov 2014 17:07

Re: Etna + Eolski otoki - 2015

OdgovorNapisal/-a MarE » 16 Nov 2015 00:36

Odlično. Predvsem me je presenetila dimenzija te Zemljine "prdalice". Nisem si mislil, da je to tako obsežno.
Uporabniški avatar
MarE
Obuti MarE
 
Prispevkov: 13654
Pridružen: 05 Jul 2000 11:32
Kraj: ... ..... ....- -- - -...

Re: Etna + Eolski otoki - 2015

OdgovorNapisal/-a jadrang » 18 Nov 2015 17:46

ja... je zelo, zelo obsežno. Če ne doživiš v živo, si ne moreš niti predstavljati. Predvsem pa tam od 500 do 2000 m imaš okrog in okrog Etne sam gozd, ex-izbruhe - in veliko goznih cest, ki so narejene izključno na zemlji... Tam, na 1700 m višine imaš okrog Etne sigurno obseg 55-60 km, ob vznožju 130 km...
jadrang
član
 
Prispevkov: 6
Pridružen: 04 Nov 2014 17:07

Re: Etna + Eolski otoki - 2015

OdgovorNapisal/-a jadrang » 05 Dec 2015 16:05

https://www.facebook.com/VulcanoEtnaLiv ... =3&theater

prihodnje leto spet kakšno presenečenje - verjetno bo spet zasulo kakšno pot...
jadrang
član
 
Prispevkov: 6
Pridružen: 04 Nov 2014 17:07


Vrni se na Slike in video kolesarskih ter ostalih poti



Kdo je na strani

Uporabniki, ki brskajo po tem forumu: 0 registriranih uporabnikov