Sem bil zadnjič v BMX/skateparku v Rogu. Najlepši plac na svetu, kjer pod napisom: "Respect or go!" skupaj poskakujejo rolerji, rolkarji in BMXarji, pa če se hočeš vozit s skirojem ali kakšn drugo nenavadno pripravo ti tudi ne bo nihče branil. Tam se v sožitju vozijo otroci in najstniki stari tudi čez 30, začetniki in profesionalci. Jasno se bo zadevo z Rogom vred podrlo in spremenilo v kaj donosnejšega.
Respect or go, Spoštuj ali odidi je dober slogan, skozi spoštovanje drugih, narave, poti, posameznikovega dela... nagovarja k empatiji in razumevanju drugega, kot tudi tale citat planinskega veterana in gorskega reševalca, ki sem ga za tole temo že dolgo iskal:
Pavle Šegula: uvod v Nevarnosti v gorah (1978)
" Vzrokov, ki vodijo v gore mlado in staro, začetnike in planinske veterane, nedolžne izletnike in alpiniste ter »odpravarje« je nešteto!
Mika nas lepota čiste, neokrnjene narave, spokojnost gorskih trat in gozdov, pogled na čredo gamsov, čudovito gorsko cvetje. Nekoga vabi piš viharja in zavijanje vetrov, večino pa privlačita mir in tišina, vodita jo potreba po sprostitvi in želja po oddihu. Človeku se zahoče samote, občutka, da ni le kolesce v mehaniziranem stoletju strojev, da ni le tlačan urnikov, zmenkov, pravilnikov, predpisov, ki za ceno lažnega udobja in navidezne varnosti vežejo človeka v tisočere spone in ga pehajo v suženjstvo razvad sodobnega sveta.
Seveda je prav vsem skupna želja po bivanju v razgibanem svetu strmin in vrhov. Vabijo nas krotke stezice ter v kline in jeklenice vkovane poti v strmih stenah, v rezdrapanem kraljestvu skal. Kličejo nas nedotaknjena snežna prostranstva in ledene strmali, pa spet razpotegnjena melišča in mehke trate.
Radi se razgledujemo z vrhov in zračnih grebenov, od koder se nam še prav posebno mikavno razkrivajo pogledi na našo ljubo gorato domovino. Njena pisana polja, zelene gozdove in travnike, pa na lične vasice, zaselke in mesta.
Ne nazadnje si želimo naporov. Radi bi razgibali svoje telo, ga utrdili in okrepili z gibanjem v naravi na čistem zraku, ki ga mešajo sape in vetrovi in ne klimatske naprave. S hojo po stezah, ki jih pometajo le veter in plazovi. Zahoče se nam preizkušnje poguma in odločnosti, zaželimo si, da bi vstajali z zoro in legali, ko pade prvi mrak ter se tako vsaj za nekaj časa otresli nezdravega životarjenja v prenapeti civilizaciji, v zadimljenih, hrupnih dolinah.
Pobud je očitno nešteto. Slep je, kdor misli, da bi lahko vsaj približno opisal ves izbor nagibov, ki nas usmerjajo v gorski svet! ...”
Pa tole je tudi zanimivo:
http://www.topgear.com/uk/jeremy-clarks ... 2009-10-08
Če si prav interpretiram zgornje si avtorji prizadevajo za ohranjanje svobodnih prostorov, ker je za oddih to nujno. V primeru Roga, alpinistov in najbrž tudi planincev stvari delujejo, skupnost s svojimi normami še vedno obvladuje posameznika brez nopretrebnega krčenkja svoboščin. Svobodo pa si nekateri tudi napačno, egoistično predstavljajo. Kar ni nenavadno ob razvajenosti in egocentričnosti populacije, ko pa se v te reči vmešajo še zakoni in predpisi pa se zadeva še dodatno zaplete, ker ima zakon luknje, skozi katere se lahko vozi, rije, krade... torej vzpodbuja k dvoličnosti. Pretežno je v vlogi okupatorja, ki ga je potrebno premagati in prevarati, občasno pa je pokrovitelj za legitimizacijo lastnih nečednosti. Za njim ne vidimo več soljudi, če nam nekaj dopušča zakon je to vedno prav pa če tudi je to za vse soljudi slabo. Primer Vegradove Hilde in njej podobnih je povsem zadosten dokaz. In nekdo bi rad na ta način reguliral še naš oddih in rekreacijo, iz kolesarjenja napravil transport, določil pravila, nam na becikle montiral obvezne airbage, števce, sisteme proti zdrsovanju in še pomožna kolesca, ker se starejši občani prevračajo, zakon pa mora biti za vse enak. Ali pa nas bo poslal "trenirat" v zato namenjene parke, dvorane in tako zadovoljeval potrebo, ki jo je pred tem ustvaril ter koval dobiček. Se že veselim!